V tem pripomočku je prišlo do napake.

petek, 25. junij 2010

Ogled Waterloo-ja in trznice

Za danasnji dan smo imeli plan ze precej dni vnaprej. Ob cetrtkih je namrec v mestu Waterloo (kjer stanujemo) najvecja trznica za okolis Toronta. Trznica - kaj vse si lahko clovek predstavlja pod to besedo? Lahko bi bila taka kot v Ljubljani ali pa taka kot v Bombaju v Indiji in se kakih tisoc razlicic je vmes. Vsekakor je pa to ena izmed znacilnosti Kanade.
Ampak ne tako hitro! Najprej smo se ustavili se v sportni trgovini, kjer prodajajo opremo za hokej, baseball, ameriski nogomet... To je izbira! Toliko celad, palic, dresov ipd. nismo se nikoli videli. Kanada je res prava hokejska dezela. Seveda si nismo mogli kaj, da ne bi tudi sami preizkusili... Morda veste kdo je kdo?
Na trznici pa kar takoj "in medias res". Drazbe. Na tej trznici namrec prodajajo zivino - krave, ovce, teleta... in to na najbolj znacilen nacin - z licitacijo. Najprej dolocijo osnovno ceno in stehtajo zivino, potem jo pokazejo avditoriju in zacne se licitiranje. Vse skupaj poteka tako hitro, da se predno se dobro zaves, kaj se dogaja, je na vrsti ze naslednja krava. In tako gre kar nekaj krav mimo, a se vedno ne razumes vodjo licitacije.
Pri tem je za turista najbolj pomembno, da ne gleda prevec voditelja in ne maha ali krili s rokami, ne dela kaksnih gest (npr. se popraska po obrazu, popravi lase ipd.), ker je takoj vkljucen v licitacijo. Tako je naprimer nasa Marija skorajda nevede kupila kravo! Se sreca, da so bile se visje ponudbe :)

Poleg tega lahko na trznici kupite skorajda karkoli. Resnicno kanadskega ni ravno veliko. Se najvec moznosti za kanadski proizvod je, ce kupis kaj pri Amisih in Minonitih. No, vsaj za fotografski aparat in za nekaj Slovencev so zagotovo bili atrakcija.
Na kratko smo se ustavili se v nasi sedanji rezidenci in naredili se kaksno fotografijo...

Dan smo zakljucili s poslovilno vecerjo v klubu Sava v Breslau. Tako smo se lahko poslovili od takorekoc "maticnega kluba" in njegovih delavnih clanov. Poleg dobre slovenske hrane ni manjkala niti dobra kapljica niti slovenska pesem. Kar prehitro smo morali domov. Jutri nas caka dolg in naporen dan, saj odhajamo na pot v Montreal. Tam bomo imeli koncert potem pa brz nazaj v St. Catherines na Slovenski dan v nedeljo. Tole bo pa hud vikend!

četrtek, 24. junij 2010

Indijanci in mi

V resnici nismo tri dni samo pocivali. To nam res ne gre dobro od rok. Drugi dan smo se odpravili na pot raziskovat indijansko zgodovino. Vecino stvari smo izvedeli kar od nasih gostiteljev, indijanci so nam samo kaj prodali ;)


Seveda je avtohtonih indijancev v okolici Kincardina bore malo, pa se ti so asimilirani. Zanimivo je, da nakupi pri njih niso obdavceni, kar se se posebej pozna pri npr. tobaku. Spominki so zal redki zares njihova rocna dela. Ostalo dela industrija.

Obiskali smo tudi park v indijanskem rezervatu, ki je nekje priblizno na mestu, kjer so nekoc ziveli indijanci. Nekaj ostankov je ohranjenih, nekaj duse je ostalo, ceprav bi za kaj vec verjetno morali koga srecati. Po moznosti taksnega kot v kaksnem filmu. Ce ne drugega, oni zelo dobro razumejo, da so Breze res posebna vrsta drevesa :)


Popoldne se en sprehod po plazi in skoraj tako hitro spuscanje megle kot v znani grozljivki Megla (The Fog). In kristalno sonce cez pol ure...

Naslednji dan je ostalo le se skupno slikanje. Za arhiv.

Pocitek, pocitek, pocitek

Kam bi sli v ponedeljek, smo se potiho sprasevali skozi celoten vikend. Ponudba Marije in Lojza, da bi skupaj odsli na njun vikend se je zdela se v soboto tako dalec. Mogoce dalec zgolj zato, ker smo bili se na drugi strani Kanade.
V ponedeljek je bila odlocitev vec kot lahka. Utrujeni, iztroseni in neprespani za kaj drugega kot pocivanje niti nismo bili. Sledilo je "le se" dve uri voznje in ze smo bili tam. Na poti smo lahko videli se tipicne minonitske kmetije in amise. Kot bi se preselil v nek star ameriski film. Se posebej zanimivo je bilo videti stare kocije, konjske vprege (vecina se jih prevaza "naravno", ce pa ze imajo avto, je ta crn), zenske oblecene v crno, pri vseh hisah pa polno opranih cunj. Namrec perejo le en dan v tednu.

Uaua - skoraj idilicno! Vikendica blizu morja (v resnici je to jezero, a je veliko kot morje), v samem zelenju, stran od vsega sveta, brez mobilnega signala, brez televizije...

Nastanitev in ...   potem se je cas za skoraj tri dni ustavil. Sprehod po pesceni obali (najpogumnejsi so se kopali), metanje podkev, kosnja trave, igranje saha, pa kaksno kosilo vmes, branje knjige, ...  Vsak je nasel nekaj zase.

Metanje podkve in kosnja

Proti veceru je sledil se kratek obisk radovednih sosedov in za zakljucek se cestitka zakoncema Dolinar za obletnico.

In kaj na vse to porece profesor doktor Pilovec?!?