V tem pripomočku je prišlo do napake.

sobota, 03. julij 2010

Ponedeljek 28. junija - DAN ODHODA

In tako je prisla turneja Ansambla BITENC h koncu. V ponedeljek smo bili vsi dodobra izmuceni in izmozgani. Potrebno je bilo pospraviti in urediti izposojeno ozvocenje, pripraviti kovcke in dokumente.


Po skoraj treh tednih potovanja se je zgodba zakljucevala.
Obiskali smo: Pittburgh, Cleveland (oba v ZDA), Toronto, Waterloo/Kitchener, London, Windsor, Breslau, Montreal in St. Catherines. Verjamemo, da smo v vseh teh mestih razveselili vse Slovence s svojim obiskom in svojo glasbo. Za nas bo ta turneja ostala zelo lepem in vecnem spominu. Vecjega veselja na obrazih pac ne vidis nikjer drugod, ko zaigra slovenska glasba.

Iskrena hvala vsem nasih gostiteljem, ki so nas gostili in vodili po celotni nasi turneji, se posebej pa zakoncema Zunic in zakoncema Prilesnik. Marija Prilesnik je z organizacijo celotne turneje naredila za nas izjemno veliko delo, ki ga ne moremo ne opisati ne poplacati. Hvala tudi vsem, ki ste nas preko nase strani in nasega bloga vsakodnevno spremljali in nestrpno pricakovali nove zgodbe.

S tem se prispevki na nasem blogu tudi zakljucujejo. Kako bo v prihodnje, se ne vemo. Morda pa kdaj napisemo tudi kaj drugega, nov blog, nove novice, zato spremljajte naso internetno stran www.ansambelbitenc.si in nas ansambel se naprej.

Hvala in nasvidenje ob naslednji priloznosti. Z veseljem se bomo ob novem vabilu vrnili v Kanado!!!

Vseslovenski dan

Po celonocni voznji iz Montreala, smo se ustavili v Torontu in ujeli 3 ure spanca. No, bolje vsaj nekaj kot nic. Ce spis bolj malo, pac pijes izdatne kolicine kave :)  Policaji so zjutraj ze pridno delali.

V nedeljo 27. junija nas je cakal se zadnji nastop na nasi skoraj tritedenski turneji - Vseslovenski dan v Parku Lipa (St. Catherines). Prispeli smo ravno na zacetek prireditve. Tako lahko prikazemo tudi nekaj teh utrinkov.

Otroci so se medtem zunaj igrali olimpijado...

Po uradni prireditvi, ki se je precej zavlekla, se je za nas zacelo delo. Najprej prestaviti celotno ozvocenje iz dvorane v zunanji paviljon, potem se uglasitev in ze je pela harmonika. Zal so organizatorji za svoje potrebe uporabili nase ozvocenje, kar je zacetek nasega nastopa zavleklo za skoraj uro in pol. Tako je za nas ostalo precejsnje nelagodje, saj so nekateri obiskovalci tako slisali le nekaj pesmi, ker so morali ze odditi. Vseeno smo zastavili tako kot je treba in se je plesalo in pelo kot znajo le Slovenci. Dokler se ni skrilo sonce in so padle prve kaplje dezja. A nas dez ni ravno motil, saj smo bili tako mi kot tudi plesalci varno pod streho.

Kmalu je dez zacel mocneje padati in smo malo umaknili ozvocenje, pa se malo, pa se malo,... dokler nista dez in veter v nekaj minutah prakticno povsem namocila vso opremo. To pa je pomenilo dokoncen konec nasega nastopa. Vsi smo si zeleli drugace, a ko narava ne pusti, jo je bolje ubogati.

Na koncu smo ostali najbolj vztrajni in tako je je nastalo se nekaj zanimiv slik.

petek, 02. julij 2010

Montreal ali Paris v malem?

Soboto smo zaceli z vodenim ogledom Montreala, kjer sta se Roganova vsestransko potrudila, da bi nam pokazala cim vec.
Prvi ogled je bil kar cerkev Notre Dame Bazilika. Res je, prav isto ime ima kot bolj znana francoska cerkev, a jo v marsicem prav prekasa. Ta osupljiva in fascinantna cerkev je res presenetila prav vse nas. Niti ne po velikosti (saj smo navajeni ogromnih cerkva v Evropi), kot po neverjetno natancni izdelavi detajlov po celi cerkvi, po dihjemajoci svetlobi, ki jo ustvarjajo skrbno izbrane luci in vitrazi, ter po dejstvu, da so vse skulpture, kipi, oltarji narejeni iz lesa! V Kanadi jim lesa res ne manjka, zato je bila odlocitev vec kot na mestu. Ko vendarle uspes odtegnit pogled z glavnega oltarja, se zadaj pokazajo kanadsko ogromne in velicastne orgle. Stirivrstne (!) orgle imajo namrec preko 9.000 piscali in 97 registrov. To jih po velikosti uvsca na drugo mesto na svetu. Prav skoda, da jih nismo imeli priloznost slisati. Se povezava do dodatnih informacij: Notre Dame
in Wikipedia

V ozadju cerkve se skrivajo se cesnje za na torto. Kapela Notre-Dame du Sacré-Cœur je kljub mladosti izredno lepa. Pred 40 leti jo je namrec unicil pozar in so jo renovirali. Tudi tu kot material kraljuje les. Zal je bilo casa premalo, da bi se pridruzili vodeni skupini. Vsekakor vredno ogleda in casa!

Sprehod po mestnem srediscu smo zacinili s tipicnimi francoskimi priboljski - saj veste ka vse vas caka v slascicarni, ogled z hriba nad Montrealom pa so zacinile maturantke na slikanju pred maturantskim plesom. Priznati je treba, da pri oblekah res niso malenkostni.

Povzpeli smo se se na en hrib - Mount Royal (Mont-Royal), po katerem je Motreal tudi dobil ime. Da ne bo pomote, to je en in isti hrib, kot tisti prej... Tu namrec ni ravno hribovja. Za Slovence so bolj kuclji...
Kakor koli ze, na severni strani ga krasi ogromna (ja, spet nekaj velikega) cerkev Oratorij sv. Jozefa. Najvecja cerkev v Kanadi ima drugo najvecjo kupolo na svetu (takoj po Sv. Petru v Vatikanu). In kaj vse skriva? Oh, prevec za ta sestavek. V cerkvi so velike orgle v obliki orla, modernisticno oblikovan oltar in celotna oblika,... Smo preizkusili tudi akustiko in je izjemna. Stirje fantje smo brez tezav zapeli in se je slisalo po celi cerkvi. To pa je veselje! V spodnji etazi je tudi grob Brata Andreja, ki bo v jeseni uradno proglasen za svetnika. Premnoge palice, ki so jih pustili ozdravljeni ljudje pred kapelo, povedo vse.

Se slika sv. Andreja in Andreja:
Mimogrede, v sosednji stavbi imajo tudi zvonove in zvonce na katere potem igrajo.

Kaj pa zvecer?
Popoldne smo najprej zapeli Bogu v cast pri sveti masi ter takoj zatem nadaljevali s svojim koncertom v dvorani. Sledila je vecerja in veliko glasbe in se glasbe in se glasbe... Vecer se je odvijal res neverjetno! Ob 23. uri, ko naj bi koncali, so bili prisotni se vsi obiskovalci!!! Punce (tocajke, kelnarce, njihove prijateljice) pa cedalje bolj polne energije. Je bilo zelo cutiti, da ze 15 let ni bilo ansambla v teh krajih. In pravi uzitek je bilo nastopati za tako prisrcne in odprte plesalke in plesalce. Skandiranje in skakanje v zelji, da bi se igrali, je pokvarila misel, da se nam takooo mudi naprej na nedeljski nastop. Cakala nas je namrec 8-9 urna voznja do St. Catherinsa ponoci. A dobri ljudje so razumeli naso zadrego. Fajn je bilo!